《多才多藝的院長將我給囚禁在精神病院外面 / 飲水機持續漏水的深淵》- 張 雍
*摘錄自張雍文字攝影集《牧羊人與屠宰場 – 庫德斯坦日記》麥田出版 (2020)
https://www.books.com.tw/products/0010849826
"十七世紀普魯士詩人馮 · 艾興朵夫 (Freiherr von Eichendorff) 曾多次提著油燈走進深埋於地底的礦坑、在裡邊豎耳傾聽他筆下那些「細語呢喃的鬼魂」—— 那日復一日、將洞內石筍累積成那些「類似人形鬼魂」鍾乳石柱的水滴聲。眼前這台飲水機不斷重播的漏水聲，讓午後醫生們各自趕往私人診間、護理人員忙著打工兼差後便人去樓空的大廳搖身一變彷彿空靈的洞穴一般，那些飄移於鐵窗之間的鬼魂、這群病人的歌聲與怒吼聲，生鏽的鐵窗之間夾雜著那雕像一般屢空的眼神，我意識到這眼看就要崩塌的洞穴裡正進行著的是那生命體退化成無生命物質的過程...
休息室裡有那名雇員專職替醫師們奉茶烹煮咖啡，我這名來自遠方的陌生人正穿梭在飲水機與病房之間不停地在空瓶裡輪番注滿冰水再遞給那群總是口渴的病患們，這荒謬我無從解釋，惟打從心底珍惜自己不只是從故事現場擷取畫面的事實 (例如院內的監視攝影裝置)，我選擇走進洞穴裡的禁閉室，並鼓起勇氣俯視那正持續下陷著的斷崖，我好奇世界底部又究竟是由什麼所構成。
也在華勒精神病院裡渡過了自己四十歲的生日。
幾位年輕病友熱情地用各式庫德族方言甚至土耳其語替我將生日快樂歌連唱了好幾次。晚班護理人員更提議替這場精神病院裡的「慶生會」合影留念，身旁那位小個子、反應總比旁人遲鈍的中年男子吸引了我的視線，或者說，那件被他給穿反的T 恤讓我頓時迷失在繚亂的思緒之間 —— V 領 T 恤縫有字樣與鈕扣的正面被大剌剌地給穿在背面，讓我聯想到先前那位娃娃臉護理長召集病人要我一一拍下眾人背影的特殊體驗。「或許，在精神病院裡背面才是正面?」、「過往認知裡事物的正面其實只是反面?」在精神病院裡慶祝自己不惑之年，面對諸多提問正讓我百思不解，合照的當下不再確定我的哪一面才是正面... 然而，無論正反面，這座洞穴外邊、那所謂的「正常」世界，人們總是熱烈談論著的不就僅只是那些人事物的表面?"
- - -
《Predstojnik me zaklene zunaj psihiatrične bolnišnice / Vodnjak s pitno vodo še naprej pušča v brezno》Simon Chang
(Izbrani esej iz knjige Simona Changa »Pastirji in klavnica«, Slovenian text by Dr. Saša Istenič Kotar)
Pruski pesnik Joseph Freiherr von Eichendorff iz sedemnajstega stoletja je z oljno svetilko večkrat zahajal v podzemne rudnike, da bi zapisal, kar je poimenoval kot »sesljanje duhov« - nenehno kapljanje vode, ki se staplja v stalaktite podobne duhovom. Zvok puščajočega vodnjaka je spreminjal preddverje, ki je bilo brez zdravnikov, ki bi hiteli po zasebnih ordinacijah, in medicinskih sester, ki bi hitele na izmene, v nadnaravno votlino. Duhovi, ki so se gibali med temi kovinskimi rešetkami, petje in ropotanje pacientov, ravnodušni kipi – kot pogledi med razpokami v zarjavelih kovinskih ograjah – zavedel sem se, da sem v notranjosti votline, doživljal, kako se živa bitja razkrajajo v nežive snovi, tik pred njihovim neizogibnim propadom.
V preddverju je bil uslužbenec posebej zaposlen zato, da streže zdravnikom čaj in kavo. Jaz, neznanec od daleč, sem se opotekal med vodnjakom in celicami, s praznimi plastenkami v rokami, da sem jih napolnil do roba in jih vrnil v roke žejnih bolnikov. To je absurd, ki ga ne morem razložiti, in hvaležen sem, da v resnici nisem le fotografiral bolnišnice (kot to počnejo nadzorne kamere iz daljave), ampak sem stal tudi tik pred zaklenjenim prostorom, in zbral dovolj poguma, da sem pogledal proti razpadajoči pečini, in se spraševal, iz česa je narejeno dno človečnosti.
Svoj štirideseti rojstni dan sem preživel v bolnišnici Howler.
Nekaj mlajših bolnikov mi je v več kurdskih narečjih, in celo v turščini, zapelo Happy Birthday. Sestre v nočni izmeni so mi predlagale, da v spomin fotografiram »rojstnodnevno zabavo« v bolnišnici. Majhen moški srednjih let, ki je reagiral počasneje od ostalih, je ujel mojo pozornost. Morda pa je bila njegova narobe obrnjena majica tista, zaradi česar sem se spotaknil nad svojimi mislimi. Popisan ovratnik z različnimi gumbi je izgledal čudno na njegovem hrbtu. Spominjal me je na posebno izkušnjo, ko mi je medicinski negovalec z obrazom dojenčka naročil, naj fotografiram zatilje vsakega bolnika v vrsti. »Morda je v psihiatrični bolnišnici zadnji del pravzaprav spredaj?« »Morda je med preteklimi stvarmi, pravzaprav vse ravno obratno?« Svoje prvo leto brez dvomov sem praznoval v psihiatrični bolnišnici, a še vedno so me mučila številna vprašanja. V trenutku skupinske fotografije nisem bil več prepričan, katera stran je spredaj. Vendar, ali se v domnevno »normalnem svetu« tik pred to votlino, ne glede na to, kakšna je sprednja stran ali kaj je obratno, pravzaprav ne ukvarjamo le zgolj s površinskostjo? Neizprosna hinavščina se je zdela neizogibna za ohranjanje zdravega razuma...
https://www.books.com.tw/products/0010849826
#張雍
#牧羊人與屠宰場
#galerijafotografija
